Predvideni dan poroda sem imela dva dneva preje (sreda), a
takrat nisem imela časa rodit, ker sem morala zbirat dokumente za prijavo na javni razpis, pa tudi varstva za prva dva otroka nisem imela. Prvi je že
prebolel norice (v tednu poroda je šel na ablacijo dveh nohtov na roki), druga je imela dan pred porodom največ izpuščajev, vročino in praktično ves
dan si je želela le crkljanja. Nobenega počitka za mamico praktično od novega
leta, ko je najprej z noricami zbolel prvi in šele čez tri tedne druga.
Na
CTG-ju je bilo detece slabo aktivno, zato sem morala po sredi iti na snemanje še
v četrtek. Hitro sem opravila in bila ravno pravočasna ter s parkiranim avtom,
da sem šla še k maši in spovedi. Zaradi vsega sva se zmenila, da bo mož v petek
vzel dopust, da se bom malo odpočila. A v petek dopoldne so se začeli popadki,
nič posebnega, na več kot deset minut, blagi. Malo sem predihavala, potem pa
odkrila sedenje in kroženje po žogi med popadkom. Občutek sem imela, da to kroženje
mehča mišice, me sprošča, pomirja, rahlja. Bilo je nadvse prijetno spremljanje popadka. S porodno žogo ob sebi sem uspela skuhat kosilo. Teknilo mi je
in tudi možu. Popadki so se počasi
začeli zgoščevat na okoli sedem minut. Postajali so redni, a s kroženjem na
žogi popolnoma obvladljivi. Organizirala sem varstvo za mala dva. Ker nisva
vedela, koliko časa bova od doma, je mož moral opravit še nekaj stvari in
počasi sem začela postajat nestrpna, saj ni nič kazalo, da se bova kmalu
odpravila, popadki pa se prihajali vedno močneje in pogosteje.
V avtu so sledili najbolj boleči popadki. Občutek sem imela,
da bolj ko smo se bližali porodnišnici, več rdečih luči je bilo na semaforju in
da je pot neskončno dolga. Komaj sem sedela, ob popadkih sem želela krožit z
boki, a v avtu ni šlo. Predihavanje ni pomagalo. Končno sem prišla do
porodnišnice, kjer sem na sprejemu komaj uspela povedati, zakaj sem prišla.
Takoj so želeli posneti CTG, kjer kakor običajno ni bilo skoraj nobenega
popadka. Ko sem vstala so se popadki nadaljevali. V sprejemni sem med popadki
odgovorjala na vsa vprašanja, usesti se nisem mogla, ker so bili popadki
obvladljivi le stoje, z rokami naslonjenimi na mizo in kroženjem v bokih. Komaj
sem se zmogla usesti na stol in obstati za preglet. Besede o odprtosti so bile
spodbudne – sedem centimetru. Le na komentar porodničarke nisem bila
pripravljena. Rekla je, da grem v porodno, kjer bom šla na mizo, predrli mi
bodo mehur in bom rodila. Taka ravno ni bila moja predstava o porodu… Prišla me
je iskat mlada bodoča babica, ki me je obrila. Vljudno me je vprašala, če me
lahko tudi ona vaginalno pregleda (nekje se mora naučiti-pa naj). Ponudila mi
je tuš, ki sem ga z največjim veseljem sprejela. To je bilo najboljše
tuširanje. Pomirjajoče, sproščujoče, s številnimi popadki, ki sem jih
predihavala naslonjena na steno in v gibanju. Želela sem si, da bi bil ob meni
tudi mož. Želela sem si njegovega dotika, masaže. Mlada bodoča babica je,
mislim, da dvakrat, prišla vprašat kako sem in če sem že. Pa kar nisem želela
iti na mizo predret mehur in rodit, saj se mi je zdelo nemogoče, da bo tako hitro. Ko se mi je
zdelo, da sem verjetno res že dovolj dolgo notri (mogoče tuš čaka še katera
druga), čeprav bi kar bila oz. bi lebdela v bazenu polnem vode kot otrok v
maternici… Ponovno sem bila združena z možem (njemu se je zdelo, da me dolgo ni
bilo). Odpeljali so naju v eno majhno, ozko, utesnjeno porodno sobo. Mož sploh
ni vedel, kam bi se postavil (prvič in drugič sva imela prostorno porodno sobo
s kavčem). Sprejela naju je zelo ukazovalna babica Anja, ki mi je ves čas
želela dati nekaj proti bolečinam, čeprav tega sploh nisem nikoli omenila.
Nisem želela iti na mizo, ampak biti mobilna. Povedala sem, da tam ne bo
popadkov. Z možem sva doživela največje presenečenje, ker nama je ponudila
porodno žogo. Z velikim veseljem sva sprejela, saj mi je bilo doma tam res
najlažje. A prinesla je »dvogrbo kamelo« in ne žoge. Ovila jo je z rjuho in
položila na posteljo, kamor naj bi se potem naslonila. Oziroma mi je bilo vse
skupaj smešno, ker v resnici nisem vedela, kaj naj s to »žogo«, ki ni bila žoga, počnem. Po nekaj popadkih me je
prišla vaginalno pogledat mlada specializantka, ki je tudi potrdila široko
odprtost. Želela je predrti ovoje, a sem se neodločno upirala. Z možem kot tim,
sva se slabo pripravila na porod, saj je bila moja želja, da je tam moj
odvetnik in zagovornik, stik s svetom, saj se med vsemi popadki nimam moči,
niti želje pogovarjat z osebjem. Zaradi neusklajenosti so mi predrli ovoje.
Tega sem se bala zaradi strahu, da bom potem morala samo še ležat. Med popadkom
sem se mimogrede dvignila v nekakšen položaj med čepenjem in klečanjem, oprta
na roke. Predstavljala sem si kako si dete želi navzdol, ven. Nagonsko sem se
spravljala v ta položaj s telesom pokonci. Ko je popadek minil, sem se ulegla
na hrbet in počivala. Ob naslednjem popadku sem telo še bolj vzravnala. Vmes me
je babica s svojimi prihodi in odhodi, opravičevanjem, da pokriva tri porodne,
željo, da mi da nekaj proti bolečinam in masko, le motila. Zabičala mi je še,
da zdajle dovoli to telovadbo, rojevala bom pa na hrbtu… Če bi lahko, bi jo
zaklenila ven in nikoli spustila notri. Takšno ni bilo moje pričakovanje o
sodelovanju z babico k skupnemu cilju-rojstvu. Vmes sem bila še malo razočarana
nad možem, zakaj ji nič ne reče, ampak saj tudi njemu nisem nič potožila. Med
naslednjim takim dvigom in krikom sem občutila trenutek zmagoslavja, saj sem iztisnila
glavo skozi maternični vrat. V ritmu dviganja in ležanja sem se pred
zavedanjem, kaj se je zgodilo, spet ulegla na hrbet (ta trenutek obžalujem, saj
ČE se ne bi, BI verjetno rodila sama in čepe, brez prerezanja presredka).
Priletela je babica, pomočnica in mogoče še kdo. Z grožnjami mi je ukazala, da
jo moram ubogat, a sem ji nevljudno zabrusila, da mi še sploh ni dala nobenih
navodil. Leže na hrbtu, z dvignjenimi nogami, prerezanim presredkom in dvemi
iztisi, sem rodila sina. Po tem sem kar zahtevala, da mi ga dajo na trebuh.
Odmislila sem vse, kar mi ni bilo všeč in uživala prve trenutke z najinim zelo
zaželjenim tretjim otrokom, ki si je takoj našel delo na mojih prsih.
Aja, moj mož. Bil je zraven, a ni imel veliko dela (komaj je
sproti opazoval vse dogajanje), saj sva potem štela in videla, da od predrtja
plodovih ovojev in držanja deteta v rokah bilo manj kot deset popadkov v manj
kot petnajstih minutah! Po porodu, med urejanjem otroka in mene, med šivanjem
presredka smo šele vzpostavili komunikacijo med nama in specializantko ter
babico. V tretje sem bila zopet šivana, tega me je bilo zelo strah, saj me je
vedno zelo bolelo. Tokrat je bilo prvič brez bolečin! Specializantka si je
vzela čas in se mi posvetila. Tudi babica je po porodu delovala bolj sproščeno, ali pa
midva, ne vem.
Komentarji
Objavite komentar